Še ne živite svojih sanj? Morda zato, ker se ne zavedate obstoja 4 naravnih zakonov

Močno verjamem, da smo sami odgovorni za svoje življenje.

Kadar smo:

- jezni,

- zamerljivi,

- žalostni,

- veseli,

- zaljubljeni,

- bolni,

je to zato, ker smo se tako odločili.

Nekje v podzavesti je aktiven program, ki je nastajal v našem otroštvu, in ta nas skrivaj obvladuje. To je težko sprejeti. Sploh odgovornost za bolezen. Moj ego se pogosto upira tej ideji in išče krivca v okolici, samo da ne bi bila kriva jaz in moj um.

Enako je z zaljubljenostjo. Zdajle, v tem trenutku se lahko odločite, da boste občutili ljubezen in jo boste. Nikogar ne rabite razen sebe.

Sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja, svoje misli in besede, za svoje življenje, mi je prineslo mir. Resnično. Ko sem obiskovala predavanja učiteljice Barbare Mihelčič, se mi je pogosto zdelo, da je ves vložen denar vreden že zaradi te informacije. Kar en klik je bil in v trenutku sem spremenila svoj pogled na svet.

Pred kratkim sem se udeležila zanimivega predavanja na Polšniku z naslovom »Življenje z boleznijo« (projekt Branje pod krošnjami). Predavatelj mag. Franci Rozman je odličen govornik. Malo s šalo in malo s sarkazmom nas je popeljal na svoje življenjsko popotovanje. Ob tem je kar trosil z življenjskimi modrostmi in reki.

Ena od stvari, ki se mi je zelo vtisnila v spomin, je bil njegova zaključna misel.

Pravi, da si ne moremo izbrati kako bomo živeli – te stvari so že vnaprej določene, lahko pa izberemo, kako se bomo ob tem počutili.

Enkratna misel, ki te ne pusti ravnodušnega.

Zamislila sem se.

Če sprejmeš odgovornost za svoje počutje, potem se lahko v vsakem trenutku odločiš kako se boš počutil.

Lahko si dobre volje.

Lahko si slabe.

Nič ni narobe.

Samo zavedati se moraš, da si se tako odločil. To mi ni težko verjeti in ni težko sprejeti, da je resnično.

Kljub temu pa priznam, da me misel o nezmožnosti spreminjanja svojega življenja navdaja s skepticizmom pa tudi s strahom.

Mar to pomeni, da svoji usodi ne moreš ubežati?

Mar to pomeni, da si se že pred rojstvom odločil koliko ti bo uspelo razširiti svojo zavest in razdreti negativne odnose v sedanjem življenju?

Mar je potem smisel življenja samo nadzor nad čustvi?

Ok, tematika je globoka, zato o tem kdaj drugič. Sem pa med iskanjem odgovorov naletela na štiri naravna, univerzalna načela, ki jih lahko izkoristimo za svojo srečo. Rada bi jih delila, saj intuitivno vemo zanje, a jih pogosto pozabimo.

Univerzalna načela niso enaka fizikalnim zakonom. Če koga zanimajo slednji, ima Wikipedia cel seznam. Niso takšni zakoni, a delujejo nezmotljivo tudi, če se jih ne zavedamo.

1. Načelo vzroka in posledice

Kar verjameš o življenju v tem trenutku, to obvladuje tvoje življenje.

To načelo pravi, da vedno dobiš kar si želiš. Kar vidim, da zmajujete z glavo. Ampak je res. Vesolju je vseeno ali želja pride iz zavestnega ali podzavestnega uma.

Um je eno.

Celo naše želje so posledica tega, kar mislimo, da je mogoče.

Če ste imeli otroštvo tako kot jaz, potem so vam starši vcepili program, v katerem so bili tudi sami. Npr., denar ne raste na drevesu; samo trdo prislužen denar je nekaj vreden; hitro dobljeno, hitro izgubljeno; bogati ljudje so zlobni; skromnost je lepa čednost, itn.

Da bi lahko izkoristili to načelo za svojo srečo in sanjsko življenje, moramo prepoznati podzavestni glas, ki nasprotuje našim željam.

Če bi npr. želeli shujšati in si vsak govorite pozitivne afirmacije kot npr. jaz sem vitka in zdrava, a ob tem se v ozadju oglaša glas podzavesti, ki pravi, »ne pa nisi«, je to znak, da morate ozavestiti negativno prepričanje, ki vam preprečuje uresničitev želje. To je videti tako, da na list papirja zapišete vse dogodke iz otroštva ob katerih ste dobili vtis, da ne morete dobiti tega kar hočete. Ali, meni ljubše, izvedete par krogov tapkanja (EFT metoda) z besedilom:

Čeprav vem, da sem debela in ne bom nikoli mogla shujšati….

Čeprav vem, da se ne morem upreti večerni porciji sladoleda….

Čeprav nimam discipline za redni obisk telovadbe….

Se popolnoma sprejemam in se ljubim.

Običajno imamo težave s sprejemanjem sebe, ker se ne zavedamo naslednjega načela.

2. Načelo popolnosti

Načelo pravi, da smo popolni.

Nič nam ne manjka. Karkoli rabimo je v nas samih. Edino, kar nam preprečuje, da bi to popolnost občutili in zaznali, so podzavestne blokade. In to nas privede do naslednjega načela.

3. Načelo upiranja

To, čemur se upiraš, ohranjaš.

Vsemu, čemur se upiramo, zaradi načela upiranja ohranjamo v življenju. Če se borimo proti temu, da bi bili revni, potem to zagotovo bomo, ker tej misli dajemo energijo. Če se borimo proti bolezni, potem bomo ostali bolni. Če nas nekaj blazno moti na partnerju, na sodelavcih ali prijateljih, potem bo ta stvar zagotovo obstala, ostala in nas razburjala še naprej.

Rešitev je v sprejemanju. Pa naj bo tako!

Kar ne smemo narediti je ignoriranje moteče stvari, saj je to le druga vrsta upiranja (potiskanje na stran) in slej ko prej bomo na istem.

Na primer, upiranje glavobolu, glavobol le poveča. Če pa izkusimo to bolečino in se vprašamo: Kje me boli? Kako močno? Do kam sega bolečina?, potem izkusimo to bolečino, jo sprejmemo kot del sebe in bolečina izzveni. Jaz to razumem kot čakanje v ambulanti na zdravniški pregled. Takrat razmišljam, kako bom zdravniku razložila kaj je z mano narobe. Kako naj mu razložim kje me boli, kaj vse ob bolečini doživljam in podobno. Pogosto se mi zgodi, da preden sem sprejeta, bolečine ni več.

Kar ne smete pričakovati je hiter učinek. Dolga leta nabiranja škodljivih programov ne bomo rešili v eni uri s par vprašanji. Bistvo je, da ko odkrijete en program oz. prepričanje, ste odstranili en ovoj čebule in čaka vas še kar nekaj slojev preden bo težava rešena.

4. Načelo skladnosti

Podoživljanje čustev izbriše čustveni naboj negativne izkušnje.

Ko smo bili otroci, smo imeli tisoč skrbi. Starši nas niso razumeli. Še več, pogosto so se nam smejali. Eh, to pa že niso skrbi. Ampak, ko odrastemo in nekatere pretekle dogodke, ki so se nam zdeli travmatični, podoživimo, potem se tudi mi lahko smejimo tej izkušnji. Pravzaprav smo v tem trenutku spremenili preteklost. Kar je bilo negativno, smo spremenili v pozitivno.

Ni vedno tako lahko ali preprosto. Ob izgubi ljubljene osebe čustev ne smemo potiskati stran in se jim upirati. Ne. Čustva moramo izkusiti taka, kot jih čutimo. Ali je težko? Ne, grozno je, boleče je, raje bi zbežali stran. Toda, če malo potrpimo in zdržimo, potem nas čaka lepo presenečenje na koncu predora.

Ob vsakem čustvu se moramo najprej vprašati, kako se počutimo v telesu. Vse bolečine so le čustva, ki jih moramo ozavestiti, da lahko gremo naprej.

Ob misli se vedno pojavi tudi občutek.

Vprašajte se, kje v telesu čutite to misel. In potem z nežnostjo, kot bi v roke vzeli novorojenčka, popestujte to mesto in se zahvalite telesu, da vas opozarja na negativne misli in varuje pred vami samimi.

Pa srečno!

Objem,

Janja