Ko tole pišem, ležim v postelji in okrevam po krajši bolezni. Hecno, ne?
Kot energijska terapevtka se včasih počutim pod drobnogledom.
Kot da jaz ne smem zboleti.
Kot da imam popoln nadzor nad energijami.
Kot da moram biti popolna.
V resnici je bolezen pomemben del našega življenja in nam pomaga, da napredujemo. Zelo zgovoren je prevod angleške besede za bolezen (dis-ease), ki dobesedno pomeni nelagodje. Pa še kako res je. Iz občutja nelagodja so ljudje sposobni korenito spremeniti svoje življenje. Sama razumem razmerje med zdravjem in boleznijo v kontekstu dvojnosti (polarnosti) našega doživljanja sveta: dobro-slabo, svetloba-tema, moški-ženska, ljubezen-sovraštvo, itn.
Ni enega brez drugega. Oboje mora biti. V ravnovesju.
Zadnje čase rada prebiram knjige o biološko-dinamičnem kmetovanju. Za tiste, ki jim pojem ni jasen, gre za način obdelave zemlje in pridelave kmetijskih pridelkov, ki upošteva kozmične ritme oziroma dinamiko vesolja (planete in lunine mene) ter sodelujoče alkimistične procese. Zveni zelo čira čara, vem. Če koga zanimajo podrobnosti, si jih lahko prebere na spletni strani društva Ajda.
Kar nekaj let nazaj sem imela priložnost obiskati biodinamično kmetijo. Kar mi je lastnik povedal, me spremlja in mi daje misliti še danes. Ob pregledovanju posevkov, ki so bili videti neverjetno zdravi, sem tu in tam prepoznala nekatere bolezni. Kako lahko obvladujete bolezni, ko pa ne smete posegati po kemičnih fitofarmacevtskih sredstvih? Lastnik me je pogledal, kot da je to vprašanje dobil že neštetokrat. Ne obvladujemo jih, mi je mirno rekel, samo vzdržujemo ravnovesje med zdravimi in obolelimi rastlinami. Oboje mora biti. Pazimo samo, da eno ne prevlada nad drugim. Skrbimo, da so rastline dovolj močne, da se lahko same ubranijo ali premagajo bolezni.
To mi je dalo misliti.
Na bolezen vse prepogosto gledamo kot na nekaj slabega. Kot na nekaj, kar kaže na našo slabost in kar se moramo čim prej znebiti. V resnici pa je bolezen naš kažipot. Pokaže nam, kaj bi bilo dobro okrepiti, kaj spustiti, kdaj bi se bilo dobro spočiti, kako prehranjevati. Vse te informacije samo za tiste, ki so pripravljeni poslušati telo. In biti pogumni.
Pred nastopom bolezni so vedno znamenja. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da čutim kdaj se bliža bolezen. Vse se začne z mislimi. Kadar si naložim preveč dela, ko se mi zdi, da čas in obveznosti pritiskajo name in ne vidim konca, potem negativne misli prevzamejo vajeti. Potegnejo me v vrtinec in če nisem pozorna (kdo pa v stresu je?), potem se zgodi, kar se mora zgoditi. Vzeti si moram prisilni počitek. V tistem trenutku, ko začutim kako postajam negativna, imam vedno izbiro in tega se zavedam.
Včasih zavestno izberem bolezen. Se sliši grozno? Ni slabše ali boljše poti. Je samo pot. Velikokrat pa so naše izbire podzavestne in zato kaj hitro najdemo krivca za naše stanje. Če prevzamemo odgovornost za svoje počutje, se tudi jeziti ne moremo na nikogar razen sebe. Zase vem, da imam težave z vzdrževanjem ravnovesja med delom in počitkom. To je ena izmed mojih življenjskih nalog. Ste se kdaj vprašali katere so vaše?
Neizmerno sem hvaležna za možnost, da si lahko vzamem dan ali dva počitka. Hvaležna za svoj mir. Hvaležna, ker vem, da bo bolje in čutim z vsem svojim bitjem, da sem točno tam, kjer moram biti.
Če iščemo smisel v bolezni, potem ga je gotovo težje najti in sprejeti ob karmičnih boleznih. To so bolezni za katere smo se odločili še preden smo se reinkarnirali v to življenje. Ampak veliko bolezni je res le kažipot, ki nam pokaže kje bi bilo dobro spremeniti naše življenje. Najbrž poznate primere, ko ljudje zbolijo z napovedjo zagotove smrti, pa nekako ozdravijo. Medicinski čudeži jim pravijo. Takšni preživeli spremenijo svoje življenje in postanejo vneti zagovorniki ljubezni do sebe in do življenja. Kar kurja polt me obliva! Takšne zgodbe me vedno navdihujejo in mi dajejo zagon in upanje. Ni mi treba čakati, da zbolim. Svoje življenje lahko ljubim in spoštujem že zdaj.
Bolezen nam da priložnost, da preobrazimo in nadgradimo svoje življenje. Potrebujemo pa pogum, veliko poguma.
Pripraviti se moramo, da bomo čutili VSE.
Celo paleto zanikanih in potlačenih čustev.
Ne moremo zares napredovati, dokler si jasno ne priznamo kje smo.
Strah naj ne prevzame glavne vloge. Zavedajte se, da ste točno tam kjer morate biti. Vesolje vas podpira in vam želi vse dobro. Zakaj si ne bi dobro želeli tudi sami?
Če boste analizirati življenja ljudi, ki so preboleli neozdravljive bolezni, boste kmalu našli skupni imenovalec. Vsi imajo izjemno močno vero. In večina je prepričana, da jih je vera ozdravila. Ni važno ali ste verni ali ne, ampak močna vera v Boga, v Božanstvo, v Svetlobo (ali kakorkoli že imenujete višjo silo), je edina, ki nam lahko pomaga, da ozdravimo tudi najgloblje rane. Bistvo našega življenja je v tem, da se združimo z Božansko energijo, od katere smo ločeni in zaradi česar se počutimo osamljeno.
Ko vam zmanjka volje, ko ste v skrbeh, ko nujno potrebujete vero, vedite, da vam je pomoč vedno na voljo. Samo prositi morate zanjo. Ni pomemben način, pomemben je iskren namen.
Če bi lahko pogledali prek svojih omejenih čutil, bi bili morda presenečeni koliko bitij Luči nas obkroža in skrbi za nas. Nikoli nismo zares sami.
Objem,
Janja