Ste opazili koliko ljudi je zadnja leta na bolniški zaradi izgorelosti? Vas ob tej grozljivi statistiki ne stisne pri srcu? Kdaj pomislite, da bi izgorelost lahko doletela tudi vas?
Dejstvo je, da vsi hodimo po robu izgorelosti, kdaj pa kdaj.
Poglej si en skoraj izmišljen primer.
Imenovala jo bom Klara. Zaposlena je kot računovodkinja v velikem podjetju. Zadnje leto ima preveč dela in njen šef ji zaradi odpuščanj nalaga še dodatna dela drugih. Klara je dobra in prijazna ženska. Doma ima družino in ta služba ji zagotavlja finančno podporo. Klara je zelo natančna, vestna in odgovorna. Niti na pamet ji ne pade, da bi ugovarjala šefu in se postavila zase. Le kako? Strah jo je, da bi izgubila službo.
Čez teden večkrat ostane po koncu delovnika v službi, da bi dokončala vse naložene naloge. In kar ji ne uspe, nadaljuje doma.
Do sedme zvečer, ko končno pride domov, je že popolnoma izžeta. Otroka sta stara 5 in 8 let. Pogrešata mamico, ampak ta ju odriva od sebe, ker je vse kar si želi počitek. V trebuhu je že več kot en mesec prisotna ostra bolečina. Hrana ji ne paše. Živi samo še od kave in hitrih obrokov. Zaradi vpitja otrok jo začne boleti tudi glava. Tablete za lajšanje bolečin so postale njene prijateljice v teh zadnjih nekaj mesecih.
Mož se je že tako navadil na njeno odtujeno obnašanje, da niti ne opazi, da Klara ni OK. Kljub utrujenosti si Klara ne vzame počitka. Potem, ko otroci zaspijo, pospravi kuhinjo in naloži pralni stroj. Mož medtem gleda svojo najljubšo oddajo in ko vidi, da Klari ni do pogovora odide še na pivo s kolegi.
Po tiho Klara razmišlja, da življenje ni fer.
Zakaj ji nihče ne pomaga, ne v službi ne doma?
Zakaj ona ne sme uživati?
Zakaj vsi kar pričakujejo, da bo vse naredila sama?
Ko pregleda objave na socialnem omrežju, je še bolj slabe volje. Njena prijateljica stalno objavlja slike s svojih potovanj in popolnih trenutkov. Bolečina v trebuhu se spet oglasi. Klara si govori in se prepričuje, da nič ni narobe, ker si enostavno ne more privoščiti bolniške.
Več bolniške, manjši dohodek.
Spat gre okoli polnoči, potem ko preveri še zadnja službena sporočila in zraven napol gleda svojo najljubšo TV serijo. Mož se kmalu vrne in zasmrči ob njej.
Klara prazno zre v strop spalnice in se sprašuje kako dolgo bo lahko še zdržala. Res hoče takšno življenje?
Bolečina v trebuhu in migrena se stopnjujeta.
Opisan scenarij Klara preigrava še nekaj mesecev, a potem ne gre več. Telo jo izda in pristane na bolniški, ki si je ni želela.
Po dveh tednih počivanja se Klara vrne v službo. Ima slabo vest, kot da je s svojo odsotnostjo prizadela sodelavce. Šef jo pride pozdravit in prijazno povprašat kako se počuti. Ko mu zagotovi, da je zdaj OK in polna energije, ji ta ponovno prične nalagati delo. Nič se ni spremenilo.
Nadaljevanje lahko uganete sami.
Kaj bi morala narediti Klara, da bi prekinila začaran krog?
Edina sprememba, ki bi prekinila ta krog, je ljubezen do sebe.
Človek, ki se ima rad nima slabe vesti, kadar sebe postavi na prvo mesto (če si mislite, da je to sebično, potem imate kot Klara energijsko blokado »Jaz nisem vredna/dovolj dobra/dovolj karkoli …«).
Tak človek zna reči NE brez občutka krivde, saj ve koliko je VREDEN. In tak človek ve, da je SREČA edini cilj za katerim je vredno stremeti. Ja, tak človek zna postaviti »meje« v odnosih, tako na delovnem mestu kot v zasebnem in družinskem življenju.
Klara, kot vidite, ima šibke meje. Zakaj?
Strah jo je. Kaj si bodo o njej mislili drugi, kako bo prizadela ljudi, ipd. Velikokrat si v mislih sestavimo scenarij, kaj bi se lahko zgodilo, če bi npr. zavrnili prošnjo, in izid nikoli ni obetaven, kajne? Strah ima svojo moč in pogosto ga ubogamo.
Ampak, če bi vedeli, da je strah tukaj samo zato, da nas ohranja pri življenju (npr. ob napadu tigra hahaha), potem bi se mu zahvalili vsakič, ko se oglasi in mu nežno povedali, da cenite njegovo skrb, ampak zdaj ste veliki in se lahko odločate z mesta sočutja in ljubezni.
Ko pišem tole, si ne morem kaj, da ne bi opazila kako sem v Klarino zgodbo vpletla svoje življenje. Jeza, tiha zamerljivost, razočaranje nad življenjem. Šele po energijski terapiji sem »spregledala« kaj pravzaprav počnem in energijske blokade so se počasi začele umikati, pa se sploh nisem trudila. Samo zagledala sem sebe v drugi luči, brez obsojanja, in spremenila, kar sem čutila, da nisem več jaz.
Še vedno to počnem.
In vem, da ni vsem OK.
In dovolj močna sem, da se s tem se lahko sprijaznim.
Koliko pa vas stane, da ne postavite mej v odnosih?
Mar ne bi bilo lažje, da si poklonite ljubezen?
Objem,
Janja