Opozorilo moškim: blog je napisan za ženske in vsebuje elemente, ki jih moški ne razumejo (s tem ne merim na inteligenco). Če pa boš bral, potem beri zato, ker želiš svoji ljubljeni ženski pomagati :)
Nikoli nisem bila športna navdušenka. Bila sem gibčna, to se spomnim. Veš tisto testiranje v šoli, ko ti merijo kožno gubo in ostale reči. Tega nisem nikoli marala. Pravzaprav sem z grozo čakala na tisti dan.
Ampak zelo dobro se spomnim dogodka v srednji šoli, ko smo nekega popoldneva dekleta poležavale na posteljah in se pogovarjale o fantih, ljubezni, najstniških težavah, ipd. Med nami je bila sošolka, ki je bila takrat manekenka. V živo se spomnim, da so se mi usta povesila od začudenja, ko je dvignila majico in razgalila svoj izklesan, 6pack trebuh.
Potipala sem se po trebuhu. Kje pa so moje mišice? Kako to, da je ona iste starosti, hodiva k istim uram telovadbe, … saj razumeš kam ciljam. Najstniško obremenjevanje, kaj hočeš.
Ampak bistvo, ki ga hočem povedat je, da se nikoli nisem res dobro zavedala svojega telesa. Ves moj fokus je šel v učenje. In ko sem zanosila…no, takrat se je hec res začel.
Hodila sem na telovadbo za nosečnice. Saj veš, prvič noseča, nisem točno vedela kaj naj pričakujem… Nisem imela ravno dosti časa za pripravo uma na zanositev, ker naju je presenetilo (ups, nesreča pri delu), ampak to je tema za drug blog. Da se vrnem nazaj na telovadbo: tam sem jaz, na blazini, ležim na boku, noge rahlo pokrčene… Fizioterapevtka, ki je vodila telovadbo pravi: »Zdaj pa dvignite koleno in ob tem stisnite mišice medeničnega dna…« Kaaaaj? Kaj je to?
Zakaj prvič slišim za mišice medeničnega dna? Aja, Keglove vaje, to pa poznam. Ampak jaz tega ne rabim, pomislim. Saj vse dobro deluje. Ampak zakaj hudiča ne najdem teh mišic? Zakaj jih ne znam stisniti. Pogledam po telovadnici in z olajšanjem opazujem, da so tudi druge nosečke v zadregi. No, to je bil dan, ko sem se seznanila z najpomembnejšo skupino mišic. Pomemben dan, ampak takrat nisem vedela kako zelo. Zakaj tega ne učijo v šolah? Čemu vsa športna vzgoja?
In potem rodim. Prvi porod. Komplikacije. Krvavitve. Prevelik plod. Rezanje presredka. Ni da ni. Brez zadrege lahko povem, da prvih nekaj dni tam doli nisem čutila ni-če-sar. Kot bi bila mrtva. Kot bi bil na meni del telesa, ki ni res moj. Hvala bogu smo vse porodnice dobile zloženke z opisanimi vajami. Glej no glej, tudi Keglove so bile zraven. Tiste prve mesece sem se trudila z vajami, čeprav nisem točno vedela zakaj to pravzaprav počnem in kar me je res begalo, zakaj zdaj, po porodu, vse ženske kar naprej omenjajo mišice medeničnega dna, a prej kot dekle mi o tem ni nihče govoril.
Čeprav sem skrivala in to tako dobro, da mož ni ničesar slutil, sem bila globoko v sebi nesrečna. Hotela sem nazaj svoje telo! Kljub vsem vajam se v svojem telesu nisem počutila res domače, še dobro leto po porodu ne. Celo leto! Nič čudnega, da človek pade v depresijo. Slabo počutje je omajalo tudi mojo samopodobo in zamajalo tla, na katerih sem vsaj do takrat trdno stala.
Če bi vedela takrat, kar vem zdaj po treh porodih, bi lahko bila moja zgodba drugačna. Ampak takšna je morala biti, zato da sem stopila na pot odkrivanja in razkrivanja svojega telesa. In na tej poti potem našla energijsko terapijo.
Zakaj to sploh govorim?
Zato, ker želim povedati vsem mamicam, ki so se kdajkoli počutile tako kot sem se jaz, da se ta zgodba lahko srečno konča. Prebrala sem na tone knjig, preizkusila številne telovadbe (jogalates, pilates, fitnes, bodyweight, hatha, vinjasa in aštanga joga), številne diete, opravila mnoge tečaje in zdaj vem v čem je »keč« vsega.
Pripravljene?
Veliko večino svoje energije »izgubljamo« ravno prek tega sistema mišic. Ker energija prihaja v telo prek prve čakre, ki se nahaja ob trtici, lahko energija od tam tudi izteka.
V jogi pravijo temu sistemu mišic mula bandha (mula banda). Gre za skupino mišic medeničnega dna, ki držijo spodnji del trupa, da organi lahko stojijo na svojem mestu in ne »padejo« ven. V jogi verjamejo, da so vse bandhe energetske zapore. Stiskanje mula bandhe zadrži energijo v telesu. Kaj to pravzaprav pomeni?
Moje mnenje: Da prisilimo um, da se osredotoči na telo. To je zelo pomembno. Dandanes vsi živimo le v glavi. Naše misli delajo 100/h, ustvarjajo zgodbice in mi jim verjamemo.
Vrniti sem moramo nazaj. V telo. Ga začutiti. Občutiti bolečino. Jo stisniti in povedati telesu, da ga slišimo, da ga imamo radi!
Vem, da takega zaključka nisi pričakovala. Ampak verjemi, dolgo sem raziskovala kako se spopasti s pomanjkanjem energije in zdaj verjamem, da sem našla svojo kombinacijo učinkovitih načinov. Ni težko. Je pa sprememba.
Če želiš zopet začutiti svoje telo. Ga prebuditi in prek njega slišati kaj ti duša govori, potem te vabim na individualno delavnico Energija za vsak dan, kjer te med drugim naučim tudi tehnik dihanja z aktivacijo mula bandhe in še kakšne druge bande.
Zdaj je tvoj čas! Podari si ljubezen, podari si Objem
Comments